Zoso Music Shop - Damijan Simčič s.p. Gradnikove Brigade 37 5000 Nova Gorica SI




Mladi Levi - Antologija

Mladi Levi - Antologija
Spletna cena:
9,98€
Redna cena:11,00€
Prihranek:1,02€
Zaloga:Na zalogi

Format: 1 CD 1 CD
Leto izdaje: 25.11.2014
EAN: 3838898105142
Založba:
Rok dobave: do 7 dni
Povprečna ocena: Ni ocenjen
Količina: Dodaj v košarico

Opis


Ponatis, ki smo ga že dolgo čakali! Album z antološkimi izborom skladb legendarne slovenske pop, soul, rock in jazz zasedbe Mladi levi, ki je v obdobju med letoma 1966 in 1973 pomembno prispevala k oblikovanju takratne prve domače generacije ustvarjalcev in izvajalcev »neprilagojene urbane popularne glasbe« v skladu s takratnimi sodobnimi tokovi širše po svetu. Devetnajst skladb. Od Ode Ireni iz leta 1967 s Tomažem Pengovom do jazzovsko fuzijske Zadnji hip leta 1972. Kot glasovi pa vsaj še Bor Gostiša, Jernej Jung in seveda Janez Bončina Benč.

 

Mladi levi: zgodba

Zahajalo je sonce slovenske ljubiteljske jazzovske scene konec 50-ih in v začetku 60-ih let, scene, ki jo jo zaznamovala množica dixielandovskih zasedb, katerih repertoar dixielanda, swinga in drugih smeri mainstream jazza je bila »popularna« glasba vseh povojnih generacij mladih pri nas in v svetu.
Rodil se je rock, razvoj tehnologije je prinesel močna in kakovostna ozvočenja, majhne zasedbe z nekaj kitarami in klaviaturami so dobile moč orkestrov, z odličnimi mikrofoni je prišel glas in večglasje.
Spričo velike priljubljenosti novega glasbenega vala so tudi mladi slovenski glasbeniki po objektivnih možnostih sledili temu razvoju dogodkov. Na prvi mah so se odzvali z ustanavljanjem skupin, ki so hkrati igrale tradicionalne jazzovske standarde, v svoj repertoar pa so glede na tehnološko opremljenost uvrščali tudi rockovske uspešnice tistega časa. Ena izmed takih skupin so bili Mladi levi.

Enkrat poleti leta 1966 je prišel k meni Bor Gostiša in mi ves navdušen povedal, da ustanavlja glasbeno skupino, ki naj bi sčasoma igrala v glavnem »novo« glasbo šestdesetih let in da me vabi k sodelovanju. Ko sva vse premlela, sem sprejel njegov predlog, da bom kot »manager« skupine pravzaprav njen šesti član, Bor pa je sprejel moj predlog, da jo poimenujemo Mladi levi po znani knjigi upora. Drugi ustanovni člani so bili Tomaž Habe, Jernej Podboj, Peter Hudobivnik in Matjaž Deu.                                                                     
Prvi repertoar je bil, kot že povedano, kombinacija jazzovskih standardov in nekaterih priljubljenih popevk, udarni del pa so bile izvedbe tedanjih uspešnic angleške beat scene. To glasbo smo z uspehom predstavili občinstvu na prvi slovenski turneji jeseni leta 1966.           Vendar pa smo nato prvotni dogovor začeli vztrajno uresničevati: nakupi sodobnih glasbil in ojačevalcev so ob talentu glasbenikov kmalu omogočili načrtovano preusmeritev repertoarja v najbolj aktualne hite svetovne scene ob doseganju približno takega zvoka kot pri izvirnikih, kar je bil za tiste čase pravi podvig. Mladi levi so postali ena izmed prvih pravih beat skupin v Sloveniji. Poleg tega smo začeli pisati lastne skladbe; to obdobje predstavljata prva dva posnetka na tej plošči.


Po raznih nastopih po Sloveniji je prišla prva velika pogodba; igranje čez vse poletje na sobotnih plesih v Hali Tivoli! Ti plesi so prerasli v pravo manifestacijo najsodobnejšega v tedanji popularni glasbi v Sloveniji, saj so obiskovalci bolj kot na ples hodili poslušat glasbo. Nekatere znane slovenske skupine so danes srečne, če napolnijo katero od večjih ljubljanski dvoran enkrat na leto. Mladi levi pa so kmalu po začetku nastopanja privabljali v Halo Tivoli soboto za soboto okrog 3000 mladih, nekajkrat pa so ples prestavili iz manjše v večjo dvorano in tam se je zbralo tudi do 5000 ljubiteljev glasbe.
»Hala« poleti in Študentsko naselje pozimi sta bila nekaj let glavno prizorišče delovanja Mladih levov. To so bili časi, ko nas je glasba osvobajala, nam osebno krepila dotlej bolj šibko povezanost z razvitim svetom, nas  vključevala v gibanje »flower power« in študentovsko pomlad 1968, ki je bila tesno povezana (poleg vsega drugega) z glasbo.


Toda že zelo kmalu so okviri beata postali pretesni za ambiciozno mlado skupino. Prihajale so nove težnje v glasbi in s prvotno zasedbo temu ni bilo mogoče slediti. Tako smo se Mladi levi razšli z Boronm Gostišo, namesto njega pa smo se odločili za mladega, dotlej povsem neuveljavljenega glasbenika Janeza Bončino, ki je bil dotlej eden našlh najzvestejših poslušalcev. Kot najbolj generacijsko osveščenemu in profiliranem glasbeniku (vsi drugi so bili vendarle all round glasbeniki) smo mu prepustili prevladujoči vpliv na repertoar in slog igranja, kar je v najkrajšem času dodalo Mladim levom rockovsko in rhythm'n'biues razsežnost.
Po odhodu Tomaža Habeta, ki je bil vedno bolj zaseden s pedagoškim delom in se je skoraj povsem usmeril v resno glasbo, je klaviature v skupini prevzel Engelbert Rodošek. Njegov slog igranja orgel in nato sklep o vzpostavitvi pihalne sekcije sta usmerila Mlade leve na pot, po kateri so se zapisali v slovensko glasbeno zgodovino.  Nastala je prva (in doslej edina) prava slovenska soul zasedba.
Odločilni premik seveda ni bil zgolj v ustanovitvi pihalno-trobilne sekcije, bistvo je bilo, da je postal poleg saksofonista Jerneja Podboja, ki je bil ustanovni član, njen ključni mož Peter Ugrin - že tedaj najboljši jazzovski vsestranski trobentar v Sloveniji. Jernej in Pero sta bila do konca delovanja jedro te sekcije, v kateri pa je skozi leta igral imeniten niz glasbenikov, predvsem Boris Šinigoj in Stanko Arnold. Nedvomno velja omeniti še Branka Weissbacherja, ki je bil ob Jerneju in Perotu član prve sekcije, s katero so Mladi levi presenetili in navdušili zveste privržence neko soboto v Hall Tivoli in nato do zadnjega diha.
Drug odločilni premik je bil , ko smo uspeli prepričati Deča Žgurja, da je postal stalni aranžer za skupino. Njegovi odlični aranžmaji so bili prav tako zaščitni znak Mladih levov prav ves čas njihovega nadaljnjega delovanja. Morda prav tako odločilen za dokončno izoblikovanje identitete skupine je bil prihod Vaska Repinca, ki je zablestel na klaviaturah in tudi ostal član skupine do zadnjih nastopov.


Mladi levi po Borovem odhodu niso imeli izrazitega vokalnega solista, tu smo po malem delovali prav vsi. Nekaj časa smo poskušali z Jernejem Jungom, katerega uspešnica Mila mala nas je popeljala na vrh Stop pops, in pa z Romanom Mazejem, ki je posnel znamenito priredbo Male terase. Toda ne en ne drug se nista mogla vklopiti v miselnost skupine, tako da je prevzel glavno vlogo pred mikrofonom Janez Bončina, hkrati je večinoma opustil igranje kitare in na tem inštrumentu zasledimo v skupini Dušana  Kajzerja, ki je ravno tako stalni član najboljše (in zadnje) zasedbe.
Iz vsega povedanega je razvidno, da smo sprejemali kar veliko pomembnih odločitev, od katerih je bil odvisen  razvoj skupine v smeri, ki smo si jo začrtali, Pa vendar »sestankoval« nismo. Kje so bili torej sklenjeni vsi ti dogovori skozi vsa leta? Kje drugje kot pri slovitem Marjanu Mikliču v PEN klubu, kjer je bil naš druifi dom. Z veseljem se spominjamo teh večerov, kjer smo velikokrat dočakali Olino opozorilo »Es ist zwel Uhr«.

Zasluge za uspehe skupine pa imata prav govoto še dva moža, ki sta prevzela poslovno vodenje skupine v času ko sem bil v JLA in zadržan zaradi drugih obveznosti: Borut Mišica in Bogdan Doles.

Jeseni 1968 smo zaprosili Jožeta Privška, da je napisal skladbo Ljubimo soul. In dejansko: odtlej naprej smo ljubili več ali manj samo soul. Treba je sicer omeniti, da so Mladi levi nato dve leti nastopali na Slovenski popevki - tedaj daleč najbolj prestižni glasbeni prireditvi v Sloveniji - kot alternativna skupina radijskemu orkestru. To sta sicer v razvoju skupine vsebinsko nepomembni epizodi, dokazujeta pa , da so jemali naše glasbenike že skoraj za profesionalce, kar so nekateri tudi bili. Zelo odmeven je bil tudi nastop na opatijskem festivalu, čeprav tudi ta ni posebno vplival na nadaljnji razvoj »levov«.
Ključno je bilo, kot rečeno, aranžersko delo Deča Žgurja, kar je omogočilo popolno obvladovanje repertoarja skupine Blood, Sweat and Tears, ki je odločilno vplivala na slog igranja skupine, tudi ko so izvajali lastne skladbe. ln prav koncert slovite ameriške skupine jeseni 1971 je bil eden izmed vrhuncev Mladih levov. Po odličnem koncertu v hali Tivoli revah so Blood, Sweat and Tears prišli v tedanja diskoteko pod »halo«, kjer so Mladi levi priredili slavnim vzornikom krajši koncert, ki se je končal z razkošnim jam sessionom, v katerem so sodelovali tudi člani BST. Pozneje so se v eni izmed svojih antologij spomnili tega srečanja nekako takole: »Med turnejo po Evropi smo prišli v kraj, za katerega prej sploh nismo vedeli , da obstaja (Ljubljano, op. p.). Tam smo osupli srečali skupino, ki je igrala na las tako kot mi.«
 

Tako so minevala leta soula in Mladi levi so se usmerili v še bolj zahtevno smer - jazz. Nastopati so začeli na jazzovskih festivalih in znani skladatelji so jim namenjali povsem jazzovske kompozicije. V okviru skupine sta delovala tudi Aleš Strajnar in Tone Janša. Kljub temu so še naprej igrali svoj soul, le da so ga nadgrajevali z elementi jazza. Tako so bili v letih 1971 - 1973 pri nas pionirji še ene zvrsti, ki je kmalu zajela ves svet - fuzije (zlitja ene izmed smeri popularne glasbe z jazzom).

Mladi levi nismo nikoli načrtovali, da bi ostali skupaj kot skupina. To bi zahtevalo popolno komercializacijo repertoarja, kar bi pomenilo razvrednotenje vsega lepega, pa še to z negotovim razpletom. Tako smo v 70-ih letih, dokončno pa 1973 drug za drugim odhajali; ali pa smo ostajali v svojih poklicih in prevzemali nove službene ali ustvarjalne obveznosti. Mladi levi smo postali poklicni glasbeniki, direktorji slovenskih glasbenih ustanov, arhitekti, zdravnik, novinar itd. Nikoli se nismo mogli zediniti, kdaj je bil zadnji nastop skupine. Zato smo sklenili, da konca ni. Ali ni tako lepše? Kajti ko razmišljam o Mladih levih, vedno pridem do spoznanja: to ni bila samo glasbena skupina, to je bil način življenja. Glasba nas je osvobajala tako kot tudi mnoge, ki so delovali z nami in nas spremljali. Ponosni smo na to, da smo bili motor tega gibanja. Ta kompaktna plošča simbolizira in obuja tiste čase, zato smo ponosni tudi na njo!

Dušan VeIkaverh
Ljubljana, december 1999


Skladbe
01  Oda Ireni   
02  An Echo Of My Dream      
03  Poljubi me In pojdi  
04  Mila mala     
05  Zaznamovan
06  Ljubimo soul
07  Mirno desno si podala       
08  Mala terasa
09  Soul Finger  
10  Ta vlak         
11  Deček in motor       
12  Svet, ki ga ni           
13  Odprite okna, vojna je končana    
14  Oluja
15  Kad su zvijezde padale     
16  Derviš in smrt          
17  Sveti Štefan
18  Ostro kakor nož      
19  Zadnji hip      
 

Dodatne slike

Za ta artikel ni dodatnih slik.

Ocene (0)

Napišite oceno
Ime:


Vaša ocena: Opomba: HTML tekst ni preveden!

Ocena: Slabo            Dobro

V okence spodaj prepišite kodo:

captcha