Slovenska Zemlja V Pesmi in Besedi - Robovi Izročila 4 (Fringes of Tradition)

 Med strokovnimi in znanstvenimi objavami ter diskurzi že vsaj pol stoletja sledimo prepričanju, da je ljudska glasba ena od glasbenih zvrsti. Hkrati pa še dlje vztrajajo razločevanje med ljudsko in umetno glasbo ter s tem ločeno strokovno obravnavanje, predstavljanje in ne nazadnje tudi življenje ene in druge. Metodologije strokovnih obravnav določenih predmetov zahtevajo klasificiranje in postavljanje idealnih tipov, ki pomenijo le najboljši približek resnični praksi. Tudi delitev na ljudsko in umetno glasbo je pri učenju v desetletjih v glavah laikov že ustvarila mape, v katere se zlahka pospravi eno in drugo.

Obe imata dobro opredeljene značilnosti in razločke. Ti segajo od avtorstva, oblikovanja, zapisovanja, generacijskega prenašanja, izvajanja in sprejemanja do sociološko opredeljenih okoliščin življenja ene in druge glasbe. V preteklosti so se močno kresala mnenja tudi o tem, kako očistiti in na oder postaviti ljudsko glasbo, ki je bila med skladatelji in folklorniki sicer zelo cenjena, a strogo umeščena v ruralno okolje. Odrska estetika (predvsem zborovskega petja) si je pridobila pevce in je tako obarvala harmonije ter izvedbene načine ljudske glasbe v tolikšnem obsegu, da je danes mnogo več zborovskih kakor ljudskih pevcev.

Nemara je bil to eden od vzrokov, da ima tudi ljudska glasba (po zaslugi mnogih strokovnih sodelavcev) danes precejšnjo družbeno pozornost. Tako na podeželju kakor v mestu je stopila na oder (čeravno ne spontano in s številnimi neljudskimi prijemi), a zato precej samozavestno in resnično ob bok drugim glasbenim zvrstem. Strokovno je tovrstna dejavnost spodbujena k poustvarjanju tako imenovanih izvedbenih načinov po starem.

Na drugi strani pa je tudi na področju umetne glasbe mogoče opaziti vse več iskanja avtentičnih praks bolj oddaljene preteklosti. In tudi za to zvrst se je ustalil termin stara glasba.

Strokovna izraza pa sta si le na videz podobna. Pri tako imenovani glasbi ustnega izročila je mišljeno iskanje izvedbenih načinov 19. stoletja, ko lahko sledimo virom, pred tem žal ne. Pri umetni glasbi pa so zapisani viri vendarle starejši, a izključujejo precejšen delež tiste glasbe, za katero vemo, da je živela med prebivalci današnjega slovenskega prostora, še posebno med podložniki, a le v nezapisanih praksah. Nedvomno so peli pesmi v govorjenih jezikih, to je v slovenščini, nemščini in italijanščini, že v srednjem veku. Prav tako je bilo navzoče petje pri bogoslužju. In ne nazadnje ne moremo zaobiti inštrumentalne, to je predvsem plesne glasbe. Ker se je ta prenašala od ust do ust, se je nujno prilagajala in spreminjala tako, kakor so zahtevale življenjske okoliščine. Na splošno pa je mogoče domnevati, da glasba današnjega slovenskega prostora ni bila le izvirna, temveč povezana s tokovi sosednjih dežel. To sicer nenatančno potrjujejo nekatere danes zelo redke ostaline ustnega izročila. Njih drobci pa se tu in tam celo ujamejo z notnimi zapisi bolj učenih skladateljev, ki so svoj navdih našli v tej, torej živi, nezapisani glasbi.

In za glasbo gre, za termin, ki nima množinske oblike in že s tem nakazuje na globalno množico nerazdružljivih prvin. Te se sestavljajo v enovito, pa vedno živo celoto. Zdi se, da je današnja družba po eni strani prerasla pozitivistične poglede, po drugi strani pa se je okužila s pragmatizmom. Med tema dvema poloma ostaja manjšinski svet tiste glasbe, ki je iskren in ne sodi v nobeno mapo. Je star, časovno opredeljen le z dejstvom, da je nastal nemara pred obdobjem romantičnih narodnoprebudnih zaznav, in je izvedbeno podan z današnjim čutenjem, dojemanjem, sprejemanjem in poznavanjem glasbenih praks iz preteklosti, ne glede na ločnico med umetno in ljudsko glasbo. Ustno izročeni del domuje v skrajnih robovih današnje Slovenije. Pisno ohranjeni notni zapisi pa govorijo o tem, kako močno je prav glasba ljudstva teh robov vplivala na skladateljski navdih tudi že na primer v 16. stoletju ter nato v partiturah dobila univerzalno brezčasnost, izgubila pa pridih današnje razumljivosti ljudskega.

Del tega zvočnega sveta prinaša zgoščenka. Nastala je kot zadnji stavek projekta v okviru oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, Robovi izročila. Vsebina se je gradila ob pomoči štirih javnih radijskih oddaj, na štirih skrajnih robovih današnje Slovenije: Goričko, Istra, Breginjski kot in Bela krajina. Zajela je izročilo ljudi, ki se opredeljujejo za Slovence na obeh straneh državne meje, ter s poznavalci predstavila tiste zgodovinske dejavnike, ki so vplivali tudi na tokove ljudske glasbe. Gre za večkulturno preteklost, z drobci razpršeno v glasbeni dediščini. Vsebino, ki so jo ustvarili predvsem domačini, sta spremljala glasbenika, izvedenca v tako imenovanih starih glasbenih praksah: Domen Marinčič in Janez Jocif. Ta ju je nagovorila k iskanju stičnih točk v stari glasbi med ljudskim in umetnim in k aktivnemu glasbenemu delu so s sveta ljudske glasbe pristopili še: Nina Volk, Tomaž Rauch in Marino Kranjac.

V bolj oddaljeni preteklosti ni bilo absolutne, ničemur namenjene muzike, ne med preprostim in revnim prebivalstvom, ne med bogato grajsko gospodo, ne med duhovščino. Številni nekoč jasno izraženi nameni so danes, v spremenjenem slogu življenja, izgubljeni in nepotrebni. Zato sta oder in nastop tista, ki privlačita, dajeta enim in drugim – tako glasbenikom kakor poslušalcem. Besedilna in glasbena zvočnost pa dokazujeta, da je bil današnji slovenski svet tudi nekoč bogat kulturni prostor, razpet med Balkanom, južno, srednjo in vzhodno Evropo.

V želji, da bi bila glasba ena sama in le estetska tvarina, je nastala ta zgoščenka, ki čisto zavestno povezuje robove izročila in ljudi. Ljudskim glasbenikom odpira pot na koncertni oder v prestolnici, glasbenike umetnih zvrsti pa vodi na podeželska dvorišča. Nemara je prišel čas, da po svoje uresničimo besede Béle Bartóka: »Vsak naš ljudski napev je pravi zgled visoke umetniške popolnosti. Štejem ga za ravno tako mojstrovino v malem, kot sta mojstrovini Bachova fuga ali Mozartova sonata v svetu velikih oblik.«

Tudi vsebinska zgodba zgoščenke izraža rob ali bolje neskončno človekovo hojo po robu ter večna nihanja med tem, kaj je prav in kaj narobe, in prav za to primerna iskanja nadnaravnih pomoči.

Iz duše preteklosti torej skušamo graditi most do duše sedanjosti, pri tem pa si jemljemo pravico tudi do domišljijskih predvidevanj. Davnih dni skrivnost naj zato žari z ljudskimi glasbeniki Goričkega, Breginjskega kota, Rezije, Istre in Bele krajine v družbi izvajalcev starih glasbenih praks – ansamblov Capella Carniola in musica cubicularis.

mag. Simona Moličnik

 

 

Robovi izročila:

1. Dolč moj Ježuš
ljudska iz Rezije
2. Teči, teči, bistra voda
ljudska z Goričkega
3. Un'eroina
ljudska iz Kopra
4. Giuseppe Tartini
Sonata XIII v A-duru, op. 1, B a16, Pastorale: Allegro / Largo-Presto-Largo-Presto-Andante  
5. Častito
ljudska iz Terske doline
6. Bog daj dobro leto
ljudska iz Adlešičev
7. Rožmarinska vejka
ljudska z Goričkega
8. Pastorale v F-duru
svetna skladba iz frančiškanskega samostana v Novem mestu
9. Če bi ges bila fčelica
ponarodela iz Porabja
10. One dvi naranče
ljudska iz Istre
11. Tri jetrve žito žele
ljudska iz Preloke v Beli Krajini
12. Tan dol teče voda Rajna
ljudska iz Terske doline
13. Zrasle so mi tri drobne konoplje
ljudska iz Cerovca
14. Zacitirajte
ljudska iz Rezije
15. Giacomo Gorzanis
Bal Boemo dito la Filippina
16. Giacomo Gorzanis
Padoana del ditto
17. Giacomo Gorzanis
Saltarello detto Sona baloni
18. Gabrielo Puliti
Donna ingrata (sopra l'aria di Ruggiero)
19. Balun ali balon
ljudski ples iz Istre
20. Dva šaltina
ljudska plesa iz Istre
21. Polka ingležina
ljudski ples iz Istre
22. Dajte, dajte (poslušaj!)
ljudska iz Istre