Noctiferia - Pax

Živimo v času, ki je na prepihu idej. Eksistencialna vprašanja človeške dignitete, neinstitucionalne čiste človeške duhovnosti in ostalih za preživetje ter človeški razvoj nujnih premis pa se izgubljajo v senci potrošnje, apatije in svinčene negibnosti. Vprašanja moderne družbe ter človeka, na domala za marsikoga tragično postsartrovsko ali postnietzschejanski način odrešenega individuuma, od prvega dne svojega obstoja kažejo ljubljanski veterani ekstremne godbe, skupina Noctiferia. Statičnost, monolitna negibnost in brezidejnost ovac so se s tnala black metalske skrajne estetične ekspoziture v dekadi in pol (domala dveh dekadah) umaknili na pol modernejše linije glasbenega eksperimentiranja ter produkcije. Številni ljubitelji prvinskosti so se po albumu Per Aspera ter Slovenska Morbida, še bolj pa po pred štirimi leti izdani novodobni plošči Death Culture umaknili iz prvih bojnih linij zagovarjanja skupine. Slišati je bilo številne očitke, o izgubi identitete, sam pa sem evolucije in koraka vstran od rudimentirane preproščine in nordijskega decibelskega nasilja nad čuti iskreno vesel. Kdor v teh zadnjih 17 letih ni prebolel dejstva, da se kolesje razvoja in evolucije vali neustavljivo tudi v sferah mikrokozmosa vedno kritične in ostre Noctiferie, ta ni dojel bistva sporočil in precizne, zelo dovršene estetike zasedbe. Slednjim tudi ne bo po volji dejstvo, da se plošča PAX, ki po štirih letih, prav ob izteku leta 2014, kot peti košček mozaika Noctiferie dopolnjuje paleto, ne umika pozivom stare garde ampak piše novo zgodbo ter novo poglavje. Slednje je radikalno tako estetsko kot vsebinsko.

PAX je v bistvu miselno in vsebinsko nadaljevanje predhodnika Death Culture, le da je bolj temačna, domala vakuumsko izpraznjena negativnost prejšnje plošče tokraj dobila antipod v bolj pozitivnih podtonih, organskosti in bolj analognem pristopu do glasbe. Pomiritev z demoni preteklosti je zgolj površinska. Za laibachovsko estetiko naslovnice, ki jo zaljša doprsni izsek posnetka kipa, po stavljenega v spomin talcem, se ne skrivajo socialistične konotacije ali kaj totalitarnejšega. V prvem planu so pokončnost, ponos in neuklonljiva hrbtenica, ki jo v sedanjih časih prej omenjene otopelosti, krepko primanjkuje. PAX je torej estetsko dramilo ki ponuja več kot samo larpurlatistično izživljanje s čistimi formami. Noctiferia so se pred letom in pol (ali dvema?) povečali za enega zelo produktivnega in idejno svežega člana. Mladi makedonski študent kompozicije na ljubljanskem konzervatoriju za glasbo, potentni klaviaturist in zvočni manipulator Dame Tomoski, je dopolnitev, ki jo je skupina krvavo potrebovala. Transfuzija mlade krvi se izkaže za ključno komponento, s katero je poživitveni udar sonične briljance in djentovske ritmične kirurgije v studiu Negligence na Gorenjskem dobil pravo ostrino, pridih in teksturo, zaradi katere se artificialni kovinski priokus predhodnje plošče zlahka pozablja. PAX funkcionira na povsem analognem nivoju dosledno zrele kemije vseh šestiih članov zasedbe.

Po uvodnem orwellijanskem šumu, radijskem svarilu uvodnega intra PAX se stvari nalagajo z megatonsko gostoto ter brutalnostjo. Ponavljajoči, skoraj kornovski diskurz skladbe Sleeper Is Awake obuja spomin na predmilenijsko pozabljene sanje o revoltu, revoluciji in uporu. Leta 2014 živimo v svetu, ki spominja na tekstovno podobo kontroli podrejenemu svetu prej omenjenega pisca, ki je v delu 1984 pisal prav o totalni kontroli. Demokratični totalitarizem navidez libertarnih posameznikov je podrejen komercializaciji in propagandni hipnozi. Slednji se sekstet lepo posveti s cinizmom prvega pravega singla plošče, s skladbo Gaga People. Krasna ritmična komunikacija kitar Igorja Nardina in Romana Fileša tke monolitni zid trdne in sočne distorzije, ki jo dopolni krasni bas Uroša Lipovca, precizni bobni Mathiasa Gergete, nemogoče pa je spregledati katarzično in simfonično širino estetskih olepšav s sempli in klaviaturami mladega Dameta. Plastični prikaz sintetične, izumetničene in porazno razelektrene družbe je ciničen, piko na i pa da tudi ravno prav podkrepljeni masivni vokal grlenega Giannija. Djentovska metrika in ritmični obrati so Noctiferiina nova obvezna črnina, osemstrunski razpon mogočnejših kitar pa nudi potešitev, ki presega zgolj domet in okus naših podalpskih logov.

Nadaljnji del traktata (samo)aktivacije družbe se posveča opiju družbe – religiji. Cellulite Of This World spominja na anglosaško sopomenko »fat of the world«, le da je tukaj celulit kot neestetski višek družbe toliko ekstremnejši. Industrijski ritem nič kaj manj intenzivne sonične strukture je učinkovit. Noctiferia zveni kot križanec Roba Zombia, Slipknotov in švedske šole death metala. Perfekcija produkcije pritiska na vse čute, ni pa namenjena na konzumiranju na en mah. Če ste iskali instant odgovore, pozabite – bližnjic ni! Meshuggah ter chimairovski ekstrem skladbe The Falsifier se spusti tudi na opustošena polja slipknotovske Iowe, fina igra ritmičnih kitar pa servira v ušesa tudi prefinjene, okusne in ravno prav začinjene solistične vstavke. Poziranja ni. Samo žmoht in prava mera ekstremnosti. Meditativna mantra Sumaha Ghore je vnovični povratek v bolj glajene sfere, ki bi bile prav zlahka podpisane s pečatom Johnatana Davisa in njegove kornovske soldateske še iz časov, ko so imeli kaj za povedati in niso prodajali zgolj cenenih modnih smernic in nakita. Daljše orientalsko polnilo, ki to ni, se prekine z uničevalnim plesom Šive na grmeči skladbi Rudra The Roarer. Matematika djentovske izštevanke je skrajna in Noctiferia ne kažejo nikjer škrbin ali slabo pokritih vrzeli. Sonična podoba je popolna, gromovniški izraz pa se izvrstno nadgradi tako z vokalnimi registri Giannija Poposkega kot tudi s spremljevalnimi vokali ostale ekipe, ki zvočne slike ne kvari in ne terja kozmetičnih popravkov. Rudra je eden močnejših adutov plošče, pravilno umeščeni I Am You pa s stopnjujočim navalom zvoka in dobro usklajenega ritmičnega zaviranja čustev pelje vlak destrukcije in revolta lepo dalje. Krasne kitare in shizofreni pritisk klavstrofobično utesnjujočega besa se vrhunsko sklene s kompaktnim soulflyjevskim, domala cavalerovskim ritmičnim pogonom skladbe Wetiko in finalizira z umiritvenimi udarci skladbe Barai.

Stopnjujoči šamanski napevi, nato pa zadnji odstavki enega boljših metalskih traktatov letošnjega leta dajo vedeti, da je mir iz naslova le navidezen, saj pod plastmi eruptivne povrhnjice tli sla po eksplozivnem dokazovanju dejstva, da so limite Noctiferiinega sveta še daleč in nikakor še ne doseženi. PAX je dejansko kraljevski dragulj na nizu nosilcev metalskega praporja na slovenskem tako po produkcijski ravni, kot tudi oblikovni in, seveda, vsebinski, lirični. Noctiferia funkcionira kot dobro naoljeni stroj, ki premika meje slovenskega metala več kot za par pedi dalje. Izziv za konkurente na branikih skrajne godbe je velik. Viša se kakovost serviranih izdelkov, s tem  pa tudi pričakovanja publike,  ki stremi k še višji ravni kakovosti in dela. Vprašanje je, ali je to raven iz albuma PAX še kakorkoli moč dograditi in zvišati, ne da bi zasedba postala zvočno izumetničena ali se pri poskusu poleteti še višje izpraznila ter zmlela v prah. PAX je torej izziv tudi za Noctiferio, ki je s svežim odmerkom sveže krvi dobro napolnila svoj mojo ter postavila visoke standarde tudi za svoj nadaljnji razvoj. Polovičarstvo v bodoče ne bo moč tolerirati, kaj manj kot perfekcijo pa od zasedbe iz slovenske metropole v bodoče ne bomo tolerirali niti ostali. Za tokratnje delo in rezultate si, da ne bo pomote, Noctiferia zaslužijo stoječe ovacije in iskrene pohvale.

Sandi Sadar Šoba

We are proud to announce our collaboration with currently the biggest Slovenian metal band Noctiferia. Thier new album Pax, which be released as self-releasead via SAOL organisation, will be supported with re-releases of their classic albums Per Aspera and Slovenska morbida.

At this occasion, the guys from Noctiferia wrote: “This is for all nostalgics and fans of quality extreme music. We are happy to announce re-releases of our two studio albums!”

“Per Aspera and Slovenska morbida will be re-released at the beginning of November through On Parole Productions, a team that we know almost since we started this band.

Both albums are milestones in Noctiferia's career.

Per Aspera is the first Noctiferia album that was released worldwide via American label and brought Noctiferia worldwide attention. It includes single Fond Of Lies. It's promotion made a little media revolution in our homecountry. This re-release contains 3 demo tracks that were recorded in 2000, with the original singer of the band. These songs were later reworked and released on Per Apera.

Slovenska morbida is our the most experimental album to date and our first album produced outside Slovenia. It was mixed by Peter Tägtgren in his Abyss Studio in Sweden. The re-release will feature 3 remixes of songs from the album that coincides with soundscape of this album.

We are pleased that we can give you a part of our (and probably also yours) history with a new look.

Both re-released will be out on November 3rd as CD in digipack. Apart from bonus tracks, both albums will feature revised and reworked artwork, made by Noctiferia guitarist Igor Nardin.
- See more at: http://www.on-parole.com/news/index/35DDE#sthash.kx3nrmMD.dpuf