Zlatko Kaučič - 30th Anniversary Concerts

3-CD set imported from Italy!  Includes Slakoper, Doline & Tolminski Punt 2.

Despite its many virtues, this 3-CD set only partially surveys Zlatko Kaučič’s music. By concentrating on trios that mainly improvise, the collection bypasses the Slovenian percussionist’s gifts as a composer, which merit mention prior to a discussion of the music at hand. Kaučič has led several large-scale projects that place him in the wake of Steve Lacy’s advents in “lit jazz.” One of them – Vizionarja (2006; Goda)  – combine pieces from Lacy’s Vespers with Kaučič originals that also draw from the poems of Blaga Dimitrova; both composers and the poet are well-served by singer Irene Aebi, while a French horn quartet provided a new orchestral facet to Lacy's songs, and reinforced the gravity of Kaučič's. Yet, it is Kaučič’s affinity for Slovenian poet Srečko Kosovel that has inspired his largest canvases. two 2-disc volumes of Zlati Čoln/The Golden Boat (2001; 2004 Splasc(H); in addition to burnished, lyrical writing for the unlikely, thoroughly complementary tandem of Lacy and Paul McCandless, the first volume sifts in piquant passages for madrigals and a string trio, while the second features a string nonet.

Kaučič is a big-picture artist in another respect, one this collection supports well; hailing from the Goriška brda region adjacent to Italy, Kaučič has done much to establish a regional identity for jazz and improvised music through a long history of collaborations, particularly with Italians. While it does not include high-profile artists like singer Saadet  Türkös or saxophonist Peter Brötzmann (who respectively play on the second and third discs of the set), the trio with saxophonist Javier Girotto and bassist Salvatore Maiore is the right opener. Their free-flowing set is split between tuneful collective improvisations and themes penned by Kaučič  and Girotto, who is equally persuasive whether spooling out long soprano lines or garrulously muscling momentum on baritone. Kaučič and Maiore repeatedly change the rhythmic feel of the music on a dime, giving clean definition to the resulting lyrical lull, loping groove or burst of intensity. Even in its most abstract passages propelled by pad-popping and hand percussion, the music has a refreshing accessibility. Throughout the concert with Türkös, Kaučič and bassist Giovanni Maier underline the singer’s soul-stirring plaints and exclamations with an accumulation of textures and a keen sense for when to let space carry the moment. There is a self-possessed, if not imposing quality to Türkös’ singing that would indicate somewhat restrained ornamentation on the parts of her collaborators; however, Kaučič and Maiore are frequently provocative, commandeering the music at one point with their own vocal banter. Kaučič’s ear for texts are at the core of his encounter with Brötzmann, who brings several horns to the proceedings, and singer Robert Vrčon, whose stentorian baritone evokes the candle-lit recesses of millennium-old basilicas and the fog of the mountain forests. While Brötzmann is given free range and improvises with paint-peeling intensity, his best moments come when he enters antiphonal exchanges with Vrčon, while Kaučič keeps the temperature barely at a simmer. Of the three trios, this is the one that seems best suited to be incorporated into one of Kaučič’s future, large-scale projects. –Bill Shoemaker
ARTISTS
Disc One: Javier Girotto (soprano and baritone sax); Salvatore Maiore (bass); Zlatko Kaucic (drums, percussion)

Disc Two: Saadet Turkoz (voice); Giovanni Maier (bass); Zlatko Kaucic (ground drums)

Disc Three: Peter Brotzmann (tenor and alto saxophone, bass clarinet, clarinet); Zlatko Kaucic (drums, percussion); Robert Vrcon (baritone voice)

* Naš najvidnejši in najdejavnejši jazzovski glasbenik Zlatko Kaučič je
lani praznoval 55 let življenja in 30 let ustvarjanja. Obletnico pa je
praznoval kar se da dejavno, saj je celotno lansko leto igral v
številnih projektih z vidnimi tujimi glasbeniki, s katerimi je
nastopil tudi na nekaj domačih in tujih festivalih. Delček zvočno
raznovrstnega obletniškega leta je pred kratkim objavil na trojnem
cedeju, "kovčku", kot mu sam pravi, na katerem je obelodanil posnetke
treh obletniških špilov.

Prvi album z naslovom Slakoper prinaša prav obletniški koncert v Klubu
Cankarjevega doma s "Cerkno trijom", v katerem sta še pihalec Javier
Girotto in basist Salvatore Maiore. Album Doline je posnet na
festivalu Jazz Cerkno v sodelovanju s pevko Saadet Türköz in basistom
Giovannijem Maierjem. Nocoj pa bomo prisluhnili tretjemu cedeju iz
zbirke, ki nosi naslov Tolminski punt 2. Tisti, ki spremljajo
Kaučičevo ustvarjanje, seveda vedo, da je leta 2007 na abonmaju
Cankarjev jazz uprizoril prvi del tega projekta. Takrat mu je zraven
stal domači godalni trio in saksofonski velikan Peter Brötzmann.
Posnetek s koncerta je nato izšel pri cenjeni italijanski založbi
Splasc(H), pri kateri je izšel tudi tale trojni album.

Glasba drugega dela Tolminskega punta s prvim delom povezuje dejstvo,
da se je naš tolkalec znova odločil sodelovati z Brötzmannom ter tudi
z glasbenikom iz območja klasične glasbe; tokrat je to operni pevec
Robert Vrčon. Dodatno težo drugemu delu "punta" pa podeljuje dejstvo,
da je trojica koncert izvedla na kraju iz naslova projekta, v Tolminu,
natančneje na tamkajšnjem festivalu Sajeta. Kljub enakemu naslovu pa
prinaša Tolminski punt 2 precej drugačno godbo od prvega dela.

To nam da vedeti že bežni pogled na naslove skladb, njihovo število in
njihovo trajanje; na prvem delu je šlo namreč za eno samo naslovno
skladbo v več delih, osrednji del albuma pa je nosil kar 40-minutni
part z noro, nebrzdano in z medsebojnim razumevanjem prežeto
improvizacijo Kaučiča in Brötzmanna. Na drugem delu Tolminskega punta
pa najdemo štiri skladbe, ki skupaj trajajo dobrih 50 minut.
Pravzaprav gre za pesmi, poezijo naših vidnih poetov, ki jo je Kaučič
uglasbil, vsi trije pa so jo odigrali s čutečo zagnanostjo in
strastjo.

Prav dejstvo, da poslušamo ozvočeno poezijo Daneta Zajca, Gregorja
Strniše, Srečka Kosovela in Jureta Potokarja, da albumu dodaten pomen.
Uglasbljanje poezije namreč ni mačji kašelj, še posebej če gre za
svobodnjaške godbe. Gre za nehvaležno in težaško delo, ki se ga je
sicer Kaučič že doslej večkrat lotil, a zdi se nam, da nikoli s tako
jasnostjo, prodornostjo in tenkočutnostjo.

Slednje - da namreč gre za tenkočutnost - se morda sliši nekoliko
čudno, ko denimo slišimo Brötzmannov saksofon, kako rjove, tuli in
vrešči, Vrčona, kako z globokim glasom brni in trepeta ter nenazadnje
Kaučiča, ki udriha, kot da bi imel vsaj štiri in ne le dveh rok. No,
saj se tenkočutnost skriva ravno v finem ravnovesju udarnega igranja
in pretanjene, tudi mistične poetične besede, v izmenjavanju zvočnih
izbruhov in liričnih pasaž, s katerimi dva inštrumentalista blažita
silovitost, s katero sta do maloprej tako neusmiljeno podlagala krhke
verze.

A tudi pri udarnih delih je že po prvem poslušanju jasno, kako so
spretno in nadvse prekanjeno postavljeni v posamične pesmi. Denimo v
Kosovelovi kritiki tedanje politične situacije, v kateri Vrčon
suvereno obtožuje "evropska laž" in veleva "rušiti, rušiti, vse te
muzeje faraonov, vse te prestole umetnosti", ostala dva muzičista pa z
usklajenimi sunki, večplastnim brbotanjem in spontanim prepletanjem
ritmov in melodij podčrtata in poudarita sam smisel pesmi ter jo
reaktualizirata oziroma ji podelita sedanjo ali pa kar univerzalno
aktualnost.

Čeprav je Kaučič na tiskovni konferenci ob izidu te trojne izdaje posebej
poudaril, da ne gre za neke vrste rezime ali sklep njegovega
delovanja, pa po slišanem lahko zatrdimo, da gotovo gre za enega
viškov njegove številčne in raznovrstne diskografije. Kaže, da mu je
lanskoletno praznovanje obletnice dalo nov zamah, ga napolnilo z
novimi idejami in mu tudi dalo zvrhan koš nove energije. In kaže tudi,
da je od obeh soigralcev izvlekel najboljše: Vrčonovo sugestivno in
suvereno petje nemara sodi med najbolj posrečeno izmed vseh Kaučičevih
sodelovanj s klasičnimi glasbeniki, pa tudi takšno Brötzmannovo
igranje, ki ves čas meji med liričnimi in nebrzdanimi pasažami, redko
slišimo na njegovih drugih projektih.

Kaučiču pa gre seveda zasluga, da je imenitno uglasbil sebi ljube
poete, da se je "vrgel" v projekt, za katerega si marsikdo ne bi upal
trditi, da bo uspel, ter da je posledično ustvaril neverjetno
sinergijo besede in zvoka, različnih glasbenih pristopov in tradicij
ter tudi tako dokazal svojo širino, sprejemanje in zmožnost ujemanja,
kar bi itak moralo krasiti vsakega resnega glasbenika!

pripravil Mario Batelić