Zlatko Kaučič - Pav

Pred vsakdanjim slušateljem je nenavaden album, pred specialističnim ušesom pa eden v nizu tistih, ki jih razvršča pod rubriko samostojnih tolkalskih albumov v jazzu, improviziranih godbah in še kje v mednarodnem glasbenem prostoru v zadnjih treh desetletjih. To pomeni, da je Kaučičev Pav zavezan kreativni glasbeni tradiciji, miljeju in estetski praksi, ki glede vloge tolkal ne pomišlja, še manj goji predsodke. Tolkala in bobnarski komplet obravnava kot totalno muzikalno glasbilo, ki ni zgolj ritmično, po kodeksu zapovedano umaknjeno v ozadje za nujno oporo pri "preštevanju".

Zlatko Kaučič je s Pavom končno naredil tisto, kar ga ves čas krasi in kar vedno ponudi na koncertih v skupini, a ji je tam tudi podrejen, namreč razkazuje izjemen spekter zvenskih in kombinatoričnih zmožnosti tolkal, zvenečih teles, četudi gre za doma narejene zvočne igračke, lonce, ponve, otroške igrače. Bobnarjeva zunajglasbena referenca je "barvno razkošje pavovega repa". Za naborom tolkal in zvočil takoj zaslutimo osupljivo poglabljanje v svet zvenenja, drobnjakarsko poslušanje in preizkušanje, ki združeno daje pretanjeno glasbeno snovanje, v katerem vsak zvon, "netemperirano" cingljanje, tlesk, udarec po opni, pisk v piščalko ali spuščanje glasov postaja ton v strukturi, postaja temperiran v njegovem glasbenem "sistemu".

Enajst tolkalskih kompozicij - v pravem pomenu besede - je plod tenkočutnega glasbeniškega posluha, ki ga lahko da le dolgoletna potopljenost v improvizacijsko snovanje godb, interaktivnost, imperativ raziskovanja načinov zvenenja, brisanje in drugačno vzpostavljanje razmerja med glasbenim in ne-glasbenim, se pravi šumom. Čim prestopimo to mejo, se odprejo duri v krasni novi svet iznajdevanja glasbe. Solističen tolkalski nastop je kakopak nadvse vizualno atraktiven, saj kar vabi k ocenjevanju in iskanju zvočnih virov, ki jim pri poslušanju plošče težko pripnemo konkretno zvočilo. In na trenutke zvenske interference zares zbujajo občutek čarovništva. Tudi ko Kaučiča gledamo, občutek ne jenja. Ob enournem razkazovanju duhovitega tolkalskega "pava" na letošnjem jazzovskem festivalu v Cerknem je navzoče dobesedno držal v šahu in povzročil izbruh navdušenja. Iz tolkalskih kosov veje samozavest muzika, tudi sproščenost in skladateljska smelost, ki smo ju v preteklosti pri briškem glasbeniku marsikdaj pogrešali. Tudi sicer je Kaučič v formi. Med drugim jo izkazujeta lanski ambiciozni "drugi" album Zlati čoln z mednarodno zasedbo (sledeč navdihu Kosovelove poezije in kot posvetilo umrlemu saksofonistu Stevu Lacyju; tudi izdan pri italijanski založbi Splash) in pa najnovejši album njegovega "komba" Skriti kotički svetlobe, ki je plod nekajletnega pedagoškega dela z mladimi muzičisti iz okolice Nove Gorice. Tudi Pav vsebuje "pedagoški" moment, le da je bolj učna ura, kako ustvarjalno neortodoksno pristopiti do glasbe in se poglobiti vanjo. K tolkalskim "učnim uram", ki so spreminjale naš pogled na tolkala, tistim Paula Lovensa, Guentherja Sommerja, Milforda Gravesa, Andrewa Cyrilla in Hana Benninka, dodajamo novo. Pav je zraven.

01. Skoplje
02. Rojstvo Anje
03. Home Land
04. Bohinjski Kravji Bal
05. Solitude
06. Drum Metamorphosis
07. Metal Rap
08. Dissonant Sisters
09. Macau Dream
10. Venček Ročnih
11. Scatenato Irlandese